Nosečkin blog, NOSEČNOST

16. teden nosečnosti ali POZITIVNO PRESENEČENJE

Že takoj po tem, ko sem dobila napotnico, sem se počutila, kot da bi se mi odvalil velik kamen od srca. Komaj sem čakala obisk psihologinje za nosečnice. Malo sem bila tudi skeptična. Kaj pa, če ne bo prijazna? Kaj, če bo rekla, da seveda, da gre vse narobe, če pa nič ne pazim nase? Kaj, če me bo samo okregala in mi naložila kup dolžnosti, ki se bodo meni zdele brezvezne?

Že to, da sem šla spet v porodnišnico (psihologinja se nahaja v 4. nadstropju), mi je bilo všeč. Da se spet spomnim prostora, da spet obiščem sprejemno pisarno in da spet dobim občutek, da porodnišnica ni nič groznega. Z dvigalom, ki te sicer pelje v porodno sobo, sem se odpeljala še malo višje in počakala na stolih v predprostoru.

Točno ob uri je pome prišla psihologinja. Najprej me je presenetila njena toplina. Ne vem zakaj sem pričakovala resno in hladno gospo. Vsedla sem se in ona se je prijazno nasmehnila. ”In, kako je kaj? Povejte mi kaj o sebi.”Ker sem dobila občutek, da ji lahko povem vse, sem ji povedala VSE! Za težave v tokratni nosečnosti, da ne zmorem normalno delati, da se počutim, kot da nosečnosti nisem lepo sprejela, da je bilo v prvo vse tako zelo lepo in brez težav in da zdaj ne vem kaj se dogaja in da se bojim, da bo otroček to začutil.

Namesto pričakovanih napotkov kaj moram in kaj so moje dolžnosti in česa ne smem, me je samo lepo prijazno vprašala: ”Ali si ti kriva, da je ta nosečnost drugačna od prve?” in ”Zakaj si tako stroga do sebe? Zakaj od sebe toliko pričakuješ?”

Hmm, zakaj? Ker se danes toliko od nas dejansko pričakuje. Nosečnost ne sme biti vzrok za željo po zmanjšanem obsegu dela. ”Saj si samo noseča, nisi bolna!” Nosečnost ne sme biti vzrok za nobeno občutje. ”To so samo hormoni.” Nosečnost ne more biti vzrok za potrebo po počitku. ”Oh, kako siješ. Preden rodiš bi bilo dobro, da narediš še tole pa tole pa tole pa tole…”. Nosečnica, ki je upravičeno slabe volje pa to sploh ne sme biti, saj bi vendar morala biti presrečna, da ji je sploh namenjeno. ”Veš koliko ljduem ne uspe.”

Na pogovoru sem ostala malo več kot pol ure. Izpolnila sem dva vprašalnika, ki sta pokazala, da sem zelo tesnobna in da je stres kar precej prisoten v mojem življenju. Precej tipično, a vseeno tako zelo tabuizirano, skoraj sramotno. Pa saj smo vsi pod stresom, a ne? Pa saj smo vsi tik pred izgorelostjo. Kaj pa je to takega? Nič, dokler se ne začne kazati fizično. In se začne. Včasih se to pokaže v obliki splavov, včasih v obliki bolečin v hrbtenici. Včasih kot glavobol, včasih kot nespečnost. V vsakem primeru načne naše zdravje. Ali je vredno? In zakaj?

Dogovorili sva se za več počitka in za skupinske vaje sproščanja. Odločena sem. Ne bom več delala 24 ur na dan. Samo še 8. Pregled imam spet čez en mesec. Pa bova takrat videli kako se je obneslo.

Že takoj naslednji dan so izginile bolečine v križu. Še dan za tem pa slabost in bruhanje. Je to vse? Pogovor s človekom, ki ima dovolj znanja in izkušenj, da ne reče: ”Ja, saj kaj pa je to takega. Saj smo vsi na istem.” Ali pa začne tekmovati s tabo: ”Oh, koliko šele jaz delam, pa nekako preživim.” Pogovor s človekom, ki je na lastne oči videl in zna oceniti kdaj je situacija resna. Pogovor s človekom, ki te posluša. Ki tvoje besede sprejme in jih ne obrne proti tebi.

V tednu, ki je sledil, nisem samo bolj poslušala sebe. Bolj sem poslušala tudi druge. In začutila sem prve brcike. In ljubezen. In končno sem popolnoma vzljubila svoj trebušček. Moj je. Samo moj. In zanj bom premikala gore. Eno že sedaj.

 

 

 

 

Share on Facebook172Tweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja