Ko imaš za sabo kar nekaj slabih izkušenj, je 12. teden še posebej težko pričakovan. Ker je to v mojem primeru tudi čas prvega pregleda, še toliko bolj. In če se je v prvo zelooo vlekla, je tokrat vseeno minilo hitreje, saj čas z navihano štiriletnico očitno mineva hitreje. In končno je prišel četrtek. Naročena sem bila ob 8.15. Nad ZD Šentvid sem res navdušena. Nikoli mi še ni bilo potrebno čakati več kot 10 minut, brezplačno parkirišče je vedno na voljo in ginekologinja je zelo strokovna in vestna. Tudi tokrat je bilo tako.

Na vrsti sem bila 8.16. Enaka sprejemna soba, prijazni sestri, ki me vedno pomirita pred pregledom in nova materinska knjižica. Ko sem vstopila v ambulanto in se vsedla na stol, sem nad sabo zagledala velik zaslon. Vau! To je pa novo! Takoj, ko je ginekologinja začela z ultrazvokom, sem nad sabo na velikem ekranu zagledala dojenčka. Z nasmehom je izgovorila tiste tako težko pričakovane besede: ”Srček bije, posteljica je cela, poglejte rokice in nogice. Vse je v redu.” V oči so mi stopile solze, a sem jih pogumno zadržala. Vse je v redu! Vse je v redu!

Nasmeh na obrazu je ostal vse do laboratorija (eno nadstropje nižje, kjer sem bila spet takoj na vrsti) in se še povečal, k o sem medtem, ko so mi jemali kri pred sabo zagledala fotko moje novorojenčice Nine 🙂 Prav tam, naravnost pred mano. Sploh nisem mogla verjeti.

Iz ZDja sem kar odskakljala in hitro poklicala vse najbližje. Vse je v redu! Imeli bomo še enega dojenčka!!!

 

Moj nosečniški dnevnik s prvo UZ slikico. Foto: Mateja Tamše

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE