Prvi tedenski izziv je, da nam pošljete najlepše decembrske spomine iz otroštva. Spomini so namenjeni temu, da ogrejejo vaše (in naše) srce in nas spomnijo kako bi letos radi praznovali. 

(Izziv poteka do nedelje, 6.12.)

NAJLEPŠE DECEMBRSKE ZGODBE

Če sem se že spomnila Eko Izziva – Naravi in srcu prijazen december, je pošteno, da še jaz prispevam zgodbo. Ne bo iz mojega otroštva, ker se počutim, kot da najlepšo zgodbo doživljam te dni. 

Zdaj je že skoraj tradicija, da za Miklavža ustvarjamo. Pred dvemi leti sva s sinom prvič spletla košaro iz vrbovih vej, da bo lahko Miklavž vanjo prinesel dobrote. To mu je toliko pomenilo, da sedaj to počnemo vsako leto. Poseben čar je, da čez nekaj tednov začnejo veje pokati in košaro skurimo v kaminu. Tako vemo, da nas drugo leto ponovno čaka dogodivščina. Navadno jo Miklavž napolni z doma narejenimi dobrotami.

No, letos je potekalo takole. Čeprav smo z otrokoma planirali izdelavo že cel teden, smo se dejansko spravili k delu šele v petek. In to, ko je bila že tema. Bila je res temna noč, zato smo se s čelnimi lučkami odpravili k bližnjemu potoku nabirat vrbove veje. Bilo je fantastilčno! Skoraj se nismo videli med seboj, če smo ugasnili svetilke. S pletenjem smo začeli šele danes, na Miklavžev večer. Včeraj smo se raje igrali, saj je sin dobil obisk prijatelja. 

Mene je že malo grabila panika, kdaj bom vse naredila. V planu sem imela scomprati cel kup dobrot za skrivnostno darilo: s čokolado obliti oreščki in banane, pa domači piškoti in parklji. Na srečo sem se spametovala. Danes zjutraj sem v trgovini nakupila čokoladne  oreščke in se odločila, da je dovolj, če dobita za darilo le to. Tako sta otroka namesto živčne mame imela ves dan sproščeno in zabavno mamo. Res smo se imeli lepo! Dopoldan smo preživeli v Gozdni igralnici, potem pa uživali s prijatelji in tatijem, ki se je vrnil z dela. Po kosilu sem si po zelo dolgem času privoščila popoldansko spanje z našima škratoma. 

Zvečer smo se končno lotili pletenja. Štiriletni sin je že malo pomagal, tamala pa nama je odnašala veje in se na glas krohotala. Bili smo spočiti in razposajeni. Res sem vesela, da se nisem prepustila običjani nervozi ”kaj vse še moram” in sem raje uživala v družbi meni najdražjih. Zaradi popoldanskega spanca sem odvečno energijo prelila v nočno pečenje parkljev in pisanje bloga. 

 Vabim te, da skupaj z nami praznični mesec preživiš sproščeno in razposajeno, v družbi najbljižjih. Če želiš prejeti nekaj namigov, kaj vse lahko počnete skupaj, kakšne naravne okraske izdelate, kaj jim lahko naredite za darlia in še kaj, Pa te vabim, da vpišeš svoj mail in prav kmalu pričakuješ navihano novičko polno zanimivih idej. Vpiši se TUKAJ.

Zdaj grem pa spat, saj mislim, da bo zjutraj sladko pričakovanje prebudilo škrata malo prej.

Sladko noč! 
Urša Plešnar, Gozdalnica

Najbolj so mi v spominu ostale božično-novoletne počitnice leta 2005. Ker smo imeli šolarji 3-tedenske počitnice in so bile letalske karte dokaj poceni, sta se mami in oči odločila, da gremo na počitnice v Slovenijo. Pred tem že skoraj 3 leta nismo videli snega, božič in novo leto pa smo praznovali na toplih 15 °C. Čeprav smo doma vedno postavili smrečico (umetno) in raznorazne okraske, čeprav so bili okrašeni vsi trgovski centri, čeprav smo imeli vsako leto lepo družinsko večerjo, je bilo leto 2005 posebno.
Prišli smo na mraz in ni bilo lepšega, kot stopiti v toplo hišo, kjer te je pričakal vroč čaj in babičini piškoti. Čeprav smo prišli šele par dni pred božičem, so nas v štirih peharjih čakale malenkosti, ki jih je prinesel Miklavž. Nič pretiranega – par mandarin, kakšna čokolada in – seveda – domači piškoti.
Z dedijem smo na božični večer postavili smrečico, jo skupaj okrasili, mlajša bratca pa sta prvič postavljala jaslice. Imeli smo tudi okusno družinsko večerjo. Vse skupaj je imelo čudovit pridih tradicije, občutek topline in ljubezni v družini pa mi nasmeh na obrazu nariše še danes. Stvar, ki ni bila prav nič drugačna kot po navadi, pa je bilo bujenje okoli 6. ure zjutraj, ko sta najmlajša odhitela v dnevno sobo, da bi videla, kaj ju čaka pod smrečico.
Kmalu sva se jima pridružili še midve s sestrico in skupaj smo navdušeno odvijali darila, ki jih je prinesel Božiček, ter se igrali z novimi igračami. Sledil je še družinski zajtrk, med drugim tudi babičina orehova potica – njami.
Do našega odhoda nazaj v Kuvajt so se vrstili obiski širše družine in prijateljev ter nepopisljivi užitki na snegu (tisti čas je bilo namreč veliiiko snega). Bile so res prelepe počitnice in čudoviti prazniki!
Tjaša Kordež

Pozdravljeni,posiljam vam svojo najlepso zgodbo,sicer ne spada ravno v bozicni cas ampak v cas miklavza, ce tudi steje. S partnerjem imava sina Liama ki je star skoraj 13 mesecev.Partner je bil tri mesece zaradi dela v tujini odsoten,zdaj pa je prisel domov in seveda je moje delo dosti olajsal.Liam je bolj nocna ptica in vstaja tudi do 6x ponoci.Ker pa je moj partner opazil mojo utrujenost,me je v petek peljal na razvajanje,Liam pa se je pazil pri babici.Bilo je presenecenje da dol pades.Peljal me je hotel,z namenom da se lahko spocijem,k sobi pa sta pripadali tudi dve karti za atlantis,seveda se odpraviva tja in pri blagajni izvem da imava rezervirani masazi,seveda on krajso.Privoscil mi je tajsko masazo z aromaticnimi olji,potem sva se malo poplavala in do hotela sem odhajala prerojena.Pripravila sva se za vecerjo,in to tako dobro za prste obliznit,po vecerji sem zaspala kot top in celo noc me je pod vzglavnikom nekaj zulilo ampak sem se ves cas obracala stran.Zjutraj se je ulegel poleg mene in me malo pocrkljal in v naslednjem trenutku je drzal v roki malo skatlico s prstanom in me vprasal ce bi se porocila z njim. No in seveda sem od navdusenja obnemela in cez par trenutkou rekla da seveda! Najboljse miklavzevo darilo do sedaj 5.12.2015:)
Lara Flerin

Prav poseben spomin na decembrsko praznično vzdušje me veže na Miklavža. Ko sem bila majhna, je pri nas nosil darila le ta dobri mož in z bratom sva ga vedno nestrpno čakala. Pri stari mami in atu je včasih že nekaj dni prej vrgel majhno vrečkico s piškoti na balkon ali okensko polico. Zaradi tega je bilo vznemirjenje še toliko večje.
Ko sem bila stara približno 7 ali 8 let, sem mu kot po navadi napisala pismo, v katerem sem mu zaupala tudi svoje želje in se za darila tudi vnaprej zahvalila. Tisto leto sem mu natančno opisala, kakšen voziček si želim za svoje punčke, s katerimi sem se ves čas igrala. Takrat sem že večkrat slišala, da vse skupaj sploh ni res, da Miklavža ni. Bila sem zbegana in nisem bila povsem prepričana, ali naj temu verjamem ali ne. Mami mi je dejala, da si tokrat želim kar precej veliko stvar in naj pričakujem, da se mi želja morda ne bo izpolnila.
Skeptično, a vznemirjeno kot nikoli prej sem čakala večer na 5. decembra. Težko sem zaspala, saj sem se trudila slišali, ali bo prišel Miklavž. Vseeno me je premagal spanec in zjutraj sva z bratom oddrvela v dnevno sobo, kamor smo zvečer nastavili košare, v katerih bi Miklavž lahko pustil darila. In res jih je! In to koliko! Moje darilo je bilo ogromno. Hitro sem odvila darilni papir in zagledala točno tak voziček, kot sem si ga tako želela. Bila sem vzhičena in spet sem povsem verjela v dobrega moža, ki nosi darila.
Lepo je biti otrok in verjeti v dobro ter ne vedeti za marsikaj slabega, kar se dogaja okoli nas. Veselim se, da bom lahko to čarobnost pričarala tudi hčerki.
Deja Horvat, Kuhartnica, Idejka

Moj najlepši in najljubši prazničen spomin iz otroštva je stavek, s katerim sta mene in sestro naijina mami in oči na božični večer priklicala v dnevno sobo, kjer smo imeli postavljeno smrekco: ˝Pridita hitro, bosta še slišali kraguljčke.” 😊 Spomnim se, kako sva tekli do okna in vsako leto znova pričakovali in upali, da tokrat nama bo pa uspelo, tokrat bova pa dovolj hitri, da bova še slišali kraguljčke na jelenih, ki so za seboj vlekli dragocene sani z darili. 😊 Kraguljčki so mi še zdaj posebej pri srcu in njihov nežni zvok me spominja na čarobnost božiča in ljubezen mojih staršev.

Katarina, Mamina maza

SPOMIN IZ VRTCA

Vsi letni časi so lepi, vsak po svoje lepo diši. Pomlad po cvetju, čebelah in prebujajoči ljubezni, poletje po slani morski vodi in sončnih zahodih, jesen po bogatih jesenskih barvah in kostanju, za nas, otroke in vzgojiteljice v Mini vrtcu, pa je prav posebno dišala lanska zima. Vonj je imela po naših novih prijateljstvih, ki so se pletla med otroki in odraslimi. Pravzaprav je celo preteklo leto imelo prav poseben, čaroben in upanja poln vonj. Dogajalo se nam je veliko, saj se je ravno v letu 2014 odprl naš Mini vrtec.

Posebna in lepa je bila jesen, še bolj pa zima, ko je prag našega vrtca prestopila že skoraj celotna skupina otrok. Vsakega otroka smo se posebej razveselile in vsakega sprejele z ljubeznijo. Veliko smo jim hotele dati in veliko smo jim imele ponuditi. V takšnem vzdušju smo skupaj dočakali tudi prve nežne snežinke. Skupaj z otroki smo jih opazovali, kako so poplesavale v zraku in pristajale na tleh, strehah in naših dlaneh. Prav prijetno je bilo opazovati naše malčke, kako so se prvič srečevali s tem čudežem narave, ki jim je padal na male noske.

Ker so bili še premajhni, da bi se lahko igrali na snegu, saj nekateri še hoditi niso znali, sva se s kolegico domislili, da jim zimske radosti pričarava kar na toplem, v naši igralnici. Otrokom sva prinesli sneg v plastični skledi in jih opazovali. Nekateri so se ga dotaknili, drugi se ga niso upali, spet eni bi ga jedli. Presenečeni so gledali z zvedavimi očki, kako se sneg na njihovih ali najinih dlaneh spreminja v vodo. Spoznavali so sneg, to prelepo čudo narave z vsemi čutili.
Ker pa zima ne bi bila zima brez sneženega moža, sva otrokom tega zimskega strica naredili kar v isti plastični skledi v kateri sva prinesli sneg. Bil je čisto pravi sneženi mož, imel je kapo, šal, gumbe, nos in palico v roki, samo da je bil majhen prav tako, kot naš vrtec. Bil je naš Mini sneženi mož iz Mini vrtca in otrokom je bil zelo všeč.

Bilo je prav tako, kot sem zapisala na začetku, to je bila prav posebna zima, ki je dišala prav posebno.
Vzgojiteljica iz Mini vrtca 

Na svoje otroštvo imam veliko lepih spominov, še posebej na pričakovanja presenečenj v mesecu decembru. Takoj, ko sem izvedela za vaš izziv, sem se spomnila, s kakšnim navdušenjem sem vsako leto pričakovala decembrske dogodke, izmed katerih je bil eden prav poseben, saj ne bo ostal le v mojem spominu, ampak se bo celo ponovil.    
Bila sem stara sedem let, ko se je skupina prijateljev s svojimi družinami odločila, da bodo organizirali nočni pohod na hrib nad mestom. Pri organizaciji pohoda je sodelovala tudi naša družina. Spomnim se, da smo se cel teden pred pohodom veliko družili in izdelovali lučke. Nestrpno sem pričakovala petek, ko se je pohod končno zgodil. Oblečeni v topla oblačila smo se končno odpravili na pot. Ves čas smo se pogovarjali, se zabavali, peli in uživali na svežem zraku. Lučke so nam pomagale osvetljevati pot, otroci pa smo lahko ostali dolgo pokonci.
In kaj se je zgodilo prejšnji teden? Opisan spomin iz otroštva je postal zopet živ! Vzgojiteljica moje starejše hčere nam je namreč sporočila, da proti koncu decembra načrtujejo vrtčevski pohod z lučkami na prav isti hrib, kamor so peljali starši mene. Seveda se bomo nočnega pohoda z vzgojiteljicami in otroki udeležili tudi starši. Ne vem katera se bolj veseli pohoda, moja mala ali jaz. Sama bom prav gotovo uživala, saj bom lahko v živo obujala spomine na naš pohod pred dvajsetimi leti.
Anja, Moja Mala Sobica

Razmišljam, kateri dogodek je bil v mojem otroštvu poseben in moram priznat, da jih je bilo kar nekaj. Topli spomini me vežejo predvsem na preživet čas z mamico in bratom, pa vendar bom sedaj opisala večer preživet pri očetu in ženi.
Bil je hladen decemberski večer in odpravili smo se na sprehod na bližnji hrib. Ker nas je prezeblo do kosti smo se odločili, da povečerjamo na kmečkem turizmu. Spomnim se vonja po svežem domačem kruhu in vročega čaja, ki me je pogrel. Ati je bil tega dne bolj čustven in ”družinsko” razpoložen kot ponavadi (ali pa imam samo jaz takšen spomin). Po večerji smo se opravili nazaj v dolino. Vaška cesta je bila zamrznjena in s strahom sem stopicala po ledu. Ati me je primil za roke in skupaj sva pričela drsati, pridružila se nama je njegova žena in moj brat. Pot je postala prijetna, polna smeha in komaj sem pričela uživati, že smo bili v dolini.
Tisti večer sem prvič in zadnjič začutila, kako je če odraščaš v ”tradicionalni družini”. Bilo je prijetno pa vendar nebi tega nikoli zamenjala za topel mamin objem in najine večere.
A.P.

Imam veliko lepih spominov na otroštvo, tudi decembrskih, ampak moj prvi spomin, ko sem prebrala vaš izziv, je bil spomin na silvestrove večere. Moja mami mi je vedno znala kupiti res krasna darila, ki sem se jih vedno zelo razveselila.
Najlepše od vsega je bilo, da smo skoraj vsako leto na silvestrovo odšli na obisk k babici in dedku. Ko smo se uredili za odhod od doma, je mami vedno naredila tako, da smo jaz, oči in brat prvi odšli proti avtu, ona pa je ostala še minutko ali dve doma in na hitrico odnesla vsa darila pod jelko. Ko smo se nekaj ur kasneje vrnili domov, je bilo zmeraj veliiiiiko presenečenje, da so nas pod jelko čakala darila. Vedno je dedek Mraz prišel ravno medtem, ko nas ni bilo doma 🙂

Tina G.

Vsekakor en izmed lepših spominov je, ko smo praznovali praznike skupaj in se dobro napapcali in dobili lepe darile 😉 Res upam, da se bo tako praznovanje še velikokrat ponovilo.
Pa v spominu imam tudi, kako sta se mami in oči zaprla v spalnico in na skrivaj zavijala darila, pa kako je vedno pocingljalo in potem so bila kar naenkrat pod smrekico darila 🙂 Aja, pa ful lepe zime, s ful snega, da smo se res lahko sankali v nedogled in postavili nešteto sneženih mož. Bilo je res super in vesela sem, da se bo to nadaljevalo z Ninico in Otkom 🙂 Radi vas imamo <3 cmok <3
Karin J.(najina zlata zlata prijateljica s katero smo preživeli mariskatero čarobno zimo. In še veliko jih bomo ;))

December je lep zato, ker se vseskozi nekaj dogaja. Ker je v hiši veliko obiskov. Ker kamorkoli vstopiš diši po piškotih in cimetu. Povsod delijo bombone! Ker z atijem izdeluješ jaslice. Ker mama odpre velike škatle z okraski. Ker je naokrog polno bleščic in lučk (lučke v sobi so ti tako všeč, da včasih ostanejo kar celo leto). Razveselijo te voščilnice z lepimi željami. Tako zelo si želiš pričakati božička, da bi ga povabil naj pride večkrat na leto, pa ti ne uspe. Potolaži te to, da ti je prinesel tisto, kar si si najbolj želel, pa ti ati in mami tega ne bi nikoli kupila.
Tako lepo je zunaj na snegu, kljub temu, da te grozno zebe in si čisto moker. Prstov na nogah ne čutiš več. Vseskozi se sliši smeh in topotanje nerodnih škornjev. Ko se stemni se odpraviš domov. Tam te čaka vse toplo: tople nogavice, topel čaj, topel objem. Zazreš se v plamen sveče – čutiš, kako te počasi preplavlja toplota; čutiš, kako tvoje brbončice predejo ob sladkobnosti medu; čutiš prijetno utrujenost, oči pa se ti navihano iskrijo v pričakovanju novih dogodivščin.
Nemogoče je izbrati decembrsko zgodbo, ker je december sam po sebi vedno bil lepa zgodba.
Pravljica 🙂
Pia J.

Prva naloga 🙂
Ko sem prebrala vrstico ‘Moja najlepša decembrska zgodba iz otroštva’, sem točno vedela, kaj bom napisala.
Davnih ne-vem-koliko-let-nazaj (kakih 15 najbrž :O ), če smo imeli srečo, smo imeli decembra že lepo snežno odejo in veliko časa smo preživeli zunaj. Krasno se je bilo kepat, delat snežake, se valjat po snegu, gradit igluje, smučat, se lovit in ribat… Jaaaa, kako krasni spomini!
Ampak najboljše od vsega mi je bilo ‘sankanje’ z gumami. Dokler se nismo preselili pod goro, sploh nisem vedela za to super stvar. Stari, a celi notranji plašči avtobusnih gum so bili ogromni. Napihnili smo jih, pripravili stezo in hrib za ustavljanje, potem pa smo vso svojo odvečno energijo pustili na in v teh ‘šlaufih’. Neštetokrat smo tekli gor in se spustili dol, včasih so se nam pridružili celo odrasli .
Če tega še niste imeli priložnosti preizkusiti in doživeti, toplo priporočam, da najdete možnost. Hitrost, adrenalin in toliko pozitivne energije, da se pozna še ves teden 😀 Če ne drugega bi nas zdaj, ko smo najbrž že malo zakrneli, na to spominjale bolečine v mišicah…
Za vikende smo se ‘drajsali’ do noči in bi se še dlje, če bi kaj videli.
Drugi del tega meni ljubega spomina pa je, ko smo premočeni in z mrzlimi nosovi končno prišli notri, kjer nas je čakal sveže kuhan, vroč planinski čaj. Seveda smo se potem še podružili s sosedi in včasih klepetali še ure v temne večere.
Neprecenljivo in predvsem… praktično zastonj!
Upam, da bom imela možnost, da to pokažem in delim s svojimi škratki.
Lep in čaroben december vam želim!
Adriana (Mami je doma) 

Poglej tudi

KOMENTARJI

  1. Ko pomislim na najlepše decemberske spomin, e se mi v mislih prikaže velikanska dišeča naravna jelka moje pokojne babice, ki se je kar krivila pod težo ogromnih steklenih krogel, ki se jih ni smel nihče dotaknit, ter rdečih in modrih lučk ki so ugasnile vse, ko je ugansila ena. Pod jelko so ležali kilogrami posušenega mahu, na njem pa nešteto strateško postavljenih malih plastičnih ovčk, umetelno izdelani hribčki (napolnjeni s časopisnim papirjem), potoček iz alufolije z malim mostičkom, na sredini pa jaslice v katerega se je na Božično noč položilo malo figurico Jezuščka. Seveda pa otroci ne bi bili otroci, če ne bi čisto vsakič, ko odraslih ni bilo blizu prijemali velikih steklenih krogel ki so se same razbile, itak. Se igrali s plastičnimi ovčicami, da jih je babica potem postavljala nazaj na svoje mesto. In seveda nestrpno čakali darila.
    Darila je namreč prinesel pravi Božiček (nekdo izmed odraslih se je napravil v kostum), kot zanalašč je ob prihodu Božička zmanjkalo elektrike (opa, nekdo je odstranil varovalko) in po stopnicah so začeli topotati težki škornji. Vseh pet otrok nas je cvililo, ko je Božiček odprl veliko zlato knjigo pridnih otrok (preoblečeno enciklopedijo) in začel deliti darila.
    Tradicija s preoblačenjem v Božička traja še vedno. Kostum je star okoli 15let in vsako leto se otepamo dolžnosti, kdo bo letos Božiček. Na koncu pa se pošteno nasmejimo, ko si na primer moja sestra zatlači blazino pod kostum, ki ji vsakič pade na tla, ko se skloni po darilo.
    Pravo smreko je v tem času nadomestila umetna, steklene krogle so postale plastične kroglice, lučke delajo tudi če ena na sredini ugasne, jaslice pa prodajajo z že prilepljenim Jezuščkom.
    Božiček pa še vedno pride vsako leto. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE